Začelo se je v osnovni šoli, spomnim se ko me je učitelj za telovadbo nekaj časa klical Lavtar. In meni je to šlo neizmerno na živce, saj so me takrat še vse, tudi učitelji, klicali Miha, in jaz nisem prenesel da me je kdo klical po priimku, ni šans! Zato je sledil prvi ukrep. Takratnega ‘tovariša’ sem pošteno nahrulil, da me naj neha klicati Lavtar ampak Miha, nisem se mogel zadržati in besede so se kar teple med seboj katera bo prej priletela iz ust. No, potem mislim da me je pričel klicati po imenu, nisem pa siguren.
Šest let pozneje, in še zdaj imam nekakšen upor do tega da me ljudje kličejo po priimku, in večina me kliče tako, kdor pa me samo včasih pokliče Miha, mi postane kar lepo pri srcu. Ne vem zakaj, ampak lepo mi je če me kdo pokliče po imenu, in tudi ime mi je zelo ušeč, ponosenj sem nanj in ne bi ga zamenjal.
Torej, jaz sem Miha, ne Lavtar! Hvala!
9 Responses to Miha, ne Lavtar